Dolgo časa sem verjela, da domačega rituala s kavo pravzaprav ne potrebujem. Zjutraj sem kavo popila na hitro, pogosto kar na poti ali v službi. Doma sem imela staro kafetiero, ki je delovala bolj iz navade kot iz veselja. Potem pa sem nekega dne ugotovila, da se mi jutra preprosto prehitro začnejo in da mi manjka tisti en miren trenutek, preden se dan razžene. Tako se je v moji kuhinji pojavil prvi pravi kavni aparat.

Ne bom rekla, da je bila to impulzivna odločitev, a tudi ne pretirano premišljena. Bolj želja po spremembi. Ko sem ga prvič vključila, sem opazila, kako drugačen je občutek, ko kavo pripraviš zavestno. Zvok aparata, vonj sveže pripravljene kave in nekaj minut tišine. Že to me je upočasnilo. Takrat sem dojela, da kavni aparat ni samo naprava, ampak povabilo k drugačnemu začetku dneva.

Sčasoma sem začela eksperimentirati. Različne kave, jakosti. Ugotovila sem, kaj mi res ustreza in kaj pijem samo iz navade. Najbolj pa mi je bilo všeč to, da nisem več hitela. Ko sem sedla s skodelico v roki, sem dejansko sedela. Brez telefona, brez misli na naslednji korak. Kavni aparat je postal opomnik, da si lahko vzamem čas, tudi če je dan poln obveznosti.

Opazila sem tudi, da se je spremenila dinamika obiskov. Kava ni bila več samo pijača, ampak povod za pogovor. In vedno znova sem se zavedla, kako preprosta stvar lahko poveže ljudi. V tem je kavni aparat naredil več, kot sem pričakovala.

Danes si kuhinje brez njega ne predstavljam več. Ne zato, ker ne bi mogla brez kave, ampak ker bi mi manjkala rutina. Tisti mali, zanesljivi začetek dneva. Kavni aparat je postal del mojega ritma, nekaj, kar mi pomaga preklopiti iz noči v dan brez hitenja.

In ko me kdo vpraša, ali se splača, vedno odgovorim isto. Ne gre za kavo. Gre za trenutek, ki si ga vzameš zase. Če ti pri tem pomaga kavni aparat, potem je svojo nalogo več kot opravil.