Ko smo se z družino preselili v hišo z večjim vrtom, sem si takoj predstavljala, kako bomo tam preživljali dolge poletne večere, delali piknike in se preprosto odklopili od vsakodnevnega hitenja. Prostor je bil idealen. Zelenica, nekaj dreves, mirna soseska. Edina stvar, ki me je malce zmotila, je bila odprtost proti sosedom. S terase smo dobesedno gledali na njihova dvorišča in obratno. Ni šlo za neprijetne sosede, ampak za občutek zasebnosti, ki mi je začel manjkati.

Začela sem razmišljati o lesene ograje. Najprej sem gledala klasične kovinske variante, pa tudi betonske, ampak nekako se mi nobena ni zdela prava. Vse so bile preveč hladne za tisto, kar sem želela ustvariti. Potem pa sva s partnerjem začela razmišljati o lesenih ograjah. Že na prvi pogled so nama bile bolj domače. Les ima neko toplino, ki jo težko nadomestiš z drugimi materiali.

Ko sva se odločila, da gremo v to smer, sva se precej poglobila v izbiro lesa. Naletela sva na macesen, ki nama je bil takoj všeč – trpežen, odporen na vremenske vplive in s čudovitim odtenkom. Ko so lesene ograje postavili, sem končno dobila tisti občutek, ki sem si ga želela. Lepo so dopolnile videz hiše in hkrati ustvarile prijetno mejo med nami in okolico.

Zdaj, po nekaj mesecih, lahko rečem, da so se lesene ograje odlično obnesle. Postale so nekaj povsem naravnega v našem prostoru, kot da so tam od nekdaj. Ne služijo le funkciji, ampak prostoru dodajo značaj. In morda najpomembnejše: odkar jih imamo, se veliko raje zadržujemo zunaj.

Res sem hvaležna, da sva se odločila za to rešitev. Lesene ograje niso le estetska dopolnitev vrta, ampak so nam pomagale ustvariti kotiček, kjer se počutimo bolj domače, bolj varno in bolj povezano z naravo.

Opazila sem tudi, da jih gostje vedno pohvalijo. Pravijo, da ograje ustvarjajo občutek topline in domačnosti. Otroci imajo zdaj več svobode za igro, jaz pa več miru. Vse skupaj je delovalo zelo naravno, brez vsiljenosti.