Pride življenjsko obdobje, ko prestopimo prag, da gremo v penzijo, takrat se nekaterim odpre svet, nekateri pa se enostavno ne znajdejo, ko imajo naenkrat preveč časa, takšen je bil naš oče in za darilo je dobil električno kolo od vseh nas. 

Naš oče je bil korenina, vsak dan je moral izkoristiti do konca, drugače se mu ni zdelo, da je naredil dovolj, tudi nas otroke je naučil delovnih navad, še danes ga vsi spoštujemo, pa če tudi nam je šel kdaj v mladih letih z njegovo ukazovalnostjo pošteno na živce. 

Vsi smo vedeli, da ko bo šel v penzijo, bo kar malo obstal, vedeli smo, da potrebuje nekaj zase in električno kolo bi mu še kako prav prišlo. Nismo želeli čakati, da bo imel rojstni dan, odločili smo se, da dobi električno kolo, kot darilo, ker je šel v penzijo. Vse smo naštudirali, katere poti bo lahko prevozil, kakšno električno kolo potrebuje, da bo v njem užival in se mu ne bo non stop kvaril. Ker smo se združili, kot družina, nam ni bilo težko kupiti kvalitetnega kolesa.

Počakali smo na vikend, da pridemo vsi skupaj k njemu na jutranjo kavo, mama je vedela, le on ni nič posumil, ko pa smo vstopili skozi vrata, nas je čudno gledal. Ker je električno kolo ostalo spodaj na dvorišču, ni mogel ničesar posumiti, malo čudno nas je gledal ves čas, ko smo pili kavo, kaj delamo tukaj tako zgodaj zjutraj na vikend, ko po navadi ni bilo nikogar. 

No, potem pa smo ga počasi začeli spraševati, kaj bo počel sedaj, ko je v penziji. Bil je zmeden, ni vedel točno, a njegove oči so govorile, da želi delati, se migati, uživati. Potem pa smo mu skozi okno pokazali električno kolo, bil je presrečen, takoj je videl, da to ni navadno kolo, da je električno kolo in bil nad njim navdušen. Darilo je uspelo.