Prav iz otroštva se še spomnim, kako sem se rad zadrževal v delavnici, ki jo je imel moj oče. Doma je imel v garaži precej dobro mizarsko delavnico, kjer je že odkar pomnim ustvarjal razne kose pohištva in podobne reči. Praktično vso pohištvo, vsaj tisto leseno, ki smo ga imeli takrat doma, je naredil on. Zaradi tega sem bil res navdušen nad tem, kaj vse je mogoče narediti iz lesa, če si le vzameš nekaj časa ter se določene stvari naučiš. Ker sem ga kot otrok vedno gledal pri delu, je mizarstvo začelo zanimati tudi mene. Kmalu sem dobil kar nekaj idej, kaj bi lahko naredil sam.

S časom je oče tam preživljal vse manj časa, saj je imel več drugih obveznosti. Zato je ta delavnica nekako postajala moja, oziroma sem bil v njej predvsem jaz, saj sem tudi sam ustvarjal kar nekaj reči ter se z leti naučil marsičesa. Ker sem bil v njej večinoma sam, sem si začel zamišljati, da bi se v delavnico lahko dodali kakšni mizarski stroji.

Ta delavnica je bila sicer zelo dobra, a je imela eno pomanjkljivost. Večina orodja je bila ročna, zato je bilo delo velikokrat nekoliko zamudno. Zdelo se mi je, da bi lahko že kakšni preprosti mizarski stroji precej pohitrili delo in bi bil tako bolj učinkovit ter tudi natančen. Že kakšna navadna električna žaga ali brusilnik, rezkar in podobno bi lahko naredila precejšnjo razliko.

Na koncu sem res videl, da so bili mizarski stroji odlična investicija, saj sem se zanje tudi odločil. Delo, ki sem ga lahko tedaj naredil, je bilo še boljše, predvsem pa bolj učinkovito in produktivno. Zato sem začel izdelovati kar nekaj pohištva in me to še kar veseli.