Balirka mi je prišla še kako prav
Ko pride čas spravila sena imamo verjetno vsi v mislih nekaj dni trdnega fizičnega dela. Tisti, ki so to že kdaj počeli vedo, da delo ni samo vroče in naporno, ampak precej časovno potratno. A pri meni je bilo nazadnje drugače, zahvaljujoč balirki. Pred sabo sem imel precej veliko količino sena, ki je čakalo na obdelavo. Po navadi je to pomenilo, da bi ga moral naprej premetavati, sušiti, zlagati in spravljati, kar bi mi vzelo vsaj nekaj dni. Tokrat pa sem imel priložnost uporabiti stroj, ki mi ga je posodil prijatelj. Ta stroj je bila balirka.
Ko sem jo prvič zagnal sem bil čisto presenečen nad učinkovitostjo. Stroj je deloval skoraj hipnotično. Seno je zajel, ga stisnil in v nekaj sekundah oblikoval popolno kvadratno balo. Vse je bilo enakomerno, kompaktno in pripravljeno na prevoz. Tako sem delo, ki bi ga ročno opravljal ure in ure, opravil v kakšni uri, saj je bila balirka tako učinkovita in hitra.
Seveda je bilo še vedno treba skrbeti, da je seno primerno suho in da je teren pripravljen, a največje breme, samo oblikovanje in zlaganje, je stroj prevzel nase. Zaradi tega je bilo delo tudi fizično veliko manj naporno, kajti samo vozil sem se gor in dol po travniku s traktorjem, kar mi je res prihranilo kar nekaj truda. Zaradi tega sem imel tudi manj bolečin v hrbtu in precej manj skrbi, da bi delo ostalo nedokončano, če bi me vreme nenadoma presenetilo, ker bi se poslabšalo. Če razmišljaš o posodobitvi opreme, preveri ponudbo balirk pri zanesljivem ponudniku.
Ta izkušnja mi je tako pokazala, kako pomembna je sodobna kmetijska tehnologija, kot je balirka. Ta ni samo pripomoček, ampak prava revolucija za spravilo sena. Zdaj si prav težko predstavljam, da bi se kaj takšnega lotil brez nje. Tisti dan, ko sem jo prvič uporabil, je bil eden redkih v sezoni, ko sem po delu prišel domov spočit.…
Arhitektura ustvari pravo zgodbo
Vedno me je precej fasciniralo, kako lahko arhitektura vpliva na človeka. Spomnim se potovanja v čudovito špansko mesto, Barcelono, kjer sem prvič videl dela znamenitega arhitekta. Njegove hiše niso bile zgolj stavbe, bile so kot neka živa bitja. Vsaka hiša je pripovedovala kakšno svojo zgodbo, s tistimi zanimivimi valovitimi oblikami, barvitimi detajli in občutkom, da stopiš v povsem nov svet. Takrat sem se prvič resnično zavedal, da arhitektura ni le gradnja zidov, temveč umetnost, ki oblikuje pravo življenje.
Kasneje sem začel bolj opazovati tudi domače okolje. Ugotovil sem, da ima prav vsak prostor, v katerem preživljamo čas, svojo energijo. Dobro zasnovana hiša ti da namreč občutek varnosti in topline, moderna pisarna spodbuja produktivnost, mestni trg pa postane prostor srečevanja. Prav zato mi je postala ta smer tako zanimiva, saj sem videl, da gre za več kot funkcionalnost, ter združuje v ozadju veliko več reči.
Ko pa sem nekaj časa nazaj prenavljal stanovanje, sem začel razmišljati, kako arhitekturni elementi vplivajo na vsakdan. Visoki stropi so dali prostoru občutek odprtosti, velika okna so prinesla svetlobo, medtem ko je minimalistična zasnova ustvarila mir. Presenetilo me je, kako hitro se lahko tako spremeni počutje, če se spremeni zgolj prostor.
Zame je zato arhitektura danes prava zgodba. Vsaka stavba nekaj pripoveduje. Bodisi je to nekaj o času, v katerem je nastala, bodisi o ljudeh, ki so jo zasnovali in o tistih, ki v njej živijo. Zato mi je postalo prav zanimivo ogledovanje različnih stavb. Od tistih starejših v kakšnih starih predelih mest, do tistih bolj modernih. Že tukaj v Sloveniji je mogoče občutiti kaj takšnega. Na primer, rad se odpravim v stari del mesta Piran, kjer je kar nekaj stare arhitekture, ki mi je vedno zanimiva, saj lahko vedno najdem nekaj novega in zanimivega. Zato se zelo rad potikam po takšnih kotičkih raznih mest, tudi v Sloveniji.…
Blefaroplastika me je še kako rešila
Nikoli si nisem mislil, da se bom enkrat pri teh letih odpravil na blefaroplastiko. Vedno sem namreč mislil, da je to nekaj za starejše, ko imajo veke že čisto nagubane, ter zato komaj da vidijo. A pri meni je bilo nekoliko drugače. Ni šlo za gube, oziroma vsaj ne za tiste klasične, ki pridejo zaradi starosti. Težava je bila malo drugačna.
Začelo se je s tem, da sem dobival čedalje več vprašanj, kot so na primer: “Ali si bil pokonci celo noč?”, “A si utrujen?” in podobno. Moje veke so namreč res ves čas zgledale, kot da je za mano zelo dolga noč. Zaradi vseh teh vprašanj, me je začelo to precej motiti. Na začetku sem probal zadevo rešiti z raznimi priporočili s spleta. Na primer kakšne hladne terapije, različne kreme in podobno, vendar nič ni pomagalo. Tedaj se mi je čedalje bolj zdelo, da bo blefaroplastika edina rešitev.
To pa mi ni bilo tako tuje. Babica se je namreč ravno nekaj let pred tem tudi odpravila na ta poseg, vendar so bili razlogi pri njej gube. Tako sem približno vedel, kaj je blefaroplastika. Tam ti torej odstranijo kožo z vek, ter jo nekoliko nategnejo in zašijejo nazaj. Odstranijo ti torej le majhen del kože, ki se guba, oziroma daje tisti izgled zaspanosti.
Čeprav si nisem mislil, da se bom tako hitro s tem srečal, sem se nato le sprijaznil, da bo blefaroplastika res edina rešitev. Zato sem se kar prijavil na samoplačniško opcijo. Na ta način sem dobil tudi zelo hiter termin. Sam poseg je bil čisto neboleč in je bil hitro končan.
Rezultati pa so bili neverjetni. Čisto nihče me ni več vprašal, če sem zaspan, oziroma če je za mano dolga noč. To sem že res komaj čakal, saj so mi šla vsa tista vprašanja že pošteno na živce. …
Lesene ograje: Les ima neko toplino, ki jo težko nadomestiš z drugimi materiali.
Ko smo se z družino preselili v hišo z večjim vrtom, sem si takoj predstavljala, kako bomo tam preživljali dolge poletne večere, delali piknike in se preprosto odklopili od vsakodnevnega hitenja. Prostor je bil idealen. Zelenica, nekaj dreves, mirna soseska. Edina stvar, ki me je malce zmotila, je bila odprtost proti sosedom. S terase smo dobesedno gledali na njihova dvorišča in obratno. Ni šlo za neprijetne sosede, ampak za občutek zasebnosti, ki mi je začel manjkati.
Začela sem razmišljati o lesene ograje. Najprej sem gledala klasične kovinske variante, pa tudi betonske, ampak nekako se mi nobena ni zdela prava. Vse so bile preveč hladne za tisto, kar sem želela ustvariti. Potem pa sva s partnerjem začela razmišljati o lesenih ograjah. Že na prvi pogled so nama bile bolj domače. Les ima neko toplino, ki jo težko nadomestiš z drugimi materiali.
Ko sva se odločila, da gremo v to smer, sva se precej poglobila v izbiro lesa. Naletela sva na macesen, ki nama je bil takoj všeč – trpežen, odporen na vremenske vplive in s čudovitim odtenkom. Ko so lesene ograje postavili, sem končno dobila tisti občutek, ki sem si ga želela. Lepo so dopolnile videz hiše in hkrati ustvarile prijetno mejo med nami in okolico.
Zdaj, po nekaj mesecih, lahko rečem, da so se lesene ograje odlično obnesle. Postale so nekaj povsem naravnega v našem prostoru, kot da so tam od nekdaj. Ne služijo le funkciji, ampak prostoru dodajo značaj. In morda najpomembnejše: odkar jih imamo, se veliko raje zadržujemo zunaj.
Res sem hvaležna, da sva se odločila za to rešitev. Lesene ograje niso le estetska dopolnitev vrta, ampak so nam pomagale ustvariti kotiček, kjer se počutimo bolj domače, bolj varno in bolj povezano z naravo.
Opazila sem tudi, da jih gostje vedno pohvalijo. Pravijo, da ograje ustvarjajo občutek topline in domačnosti. Otroci imajo zdaj več svobode za igro, jaz pa več miru. Vse skupaj je delovalo zelo naravno, brez vsiljenosti.…